(prispevek pripravili partnerji Krater v sodelovanju z RRA Zasavje)
Kako raziskovati in razumeti tla, ne da bi jih že v izhodišču reducirali na tehnični problem, ki ga je treba izmeriti, sanirati in upravljati? In ali je mogoče znanstveno metodo odpreti tako, da skupnost vanjo ne vstopi šele na koncu, ko so meritve opravljene in rešitve že določene, temveč sodeluje pri samem premisleku – z deljenjem izkušenj, zastavljanjem vprašanj, opazovanjem prostora in zbiranjem podatkov?
S takšnimi izhodišči je kolektiv Krater v okviru projekta Krater model: prakse v kulturi za ekološko regeneracijo mesta pristopil k raziskovanju Zasavja v sodelovanju z Regionalno razvojno agencijo Zasavje. Sodelovanje je povezalo prakse, ki se pri običajnem upravljanju prostora pogosto znajdejo vsaka na svoji strani: kulturno, znanstveno in skupnostno delo, okoljske znanosti, regionalni razvoj ter prostorsko načrtovanje.
V ospredju tako ni bilo zgolj vprašanje, kako regenerirati okolje, ampak tudi, kakšne oblike skupnosti lahko takšni procesi proizvedejo. Katere metode sobivanja omogočajo, da ekološka obnova ni nekaj, kar se dogaja namesto prebivalcev, temveč dejavnost, skozi katero ti na novo vzpostavljajo odnos do prostora, ekologije tal in drugih živih bitij?
Izhodišče povezave med Kolektivom Krater in RRA je zato: ekologija regije se ne konča na robu parcele ali občine. Voda, tla, podtalje, micelij, rastline in onesnažila administrativnih meja ne poznajo. Zasavje je zato smiselno brati kot povezano območje, katerega današnje ekološke razmere so nastajale skozi geologijo, rudarjenje, industrializacijo, urbanizacijo, opuščanje proizvodnih območij in njihovo poznejše zaraščanje. Tak pogled tudi pokaže razliko med ekologijo in administrativnim opisom prostora. Zemljišče mikrobiolog, fotografinja, mikologinja, eko-socialna oblikovalka, arhitektka berejo zemljevid potencialov skupnostnega vzdrževanja, izjemne prostorske atmosfere in kadre, sestavo tal, glivne združbe, prisotnost vode, organsko snov, sukcesijo rastlin in sledi nekdanjih rab.
Kaj pravzaprav pomeni, da so tla onesnažena?
V Zasavju se ob takšnem raziskovanju skoraj neizogibno pojavi vprašanje onesnaženosti. Toda prav pojem je treba nekoliko razpreti. Beseda pogosto deluje kot dokončna oznaka prostora: onesnaženo ali neonesnaženo, varno ali nevarno. Tla pa so precej manj stabilen sistem. Pri težkih kovinah ni pomembna samo njihova skupna koncentracija, temveč tudi oblika, v kateri so vezane, lastnosti tal in pogoji, v katerih lahko postanejo bolj ali manj mobilne. Sprememba pH lahko spremeni njihovo dostopnost organizmom. Tla se medtem nenehno spreminjajo: zaradi padavin, rastlin, gliv, razkrajanja organske snovi in povsem vsakdanjih človeških posegov. Vprašanje zato ni samo, kaj je v zemlji, ampak tudi, v kakšnih odnosih se to, kar je v njej, nahaja in kako se lahko ti odnosi skozi čas spremenijo. Namesto da bi raziskava zgolj ponovila že utrjeno predstavo o postindustrijskem Zasavju kot onesnaženem prostoru, nas zanima, kakšne skupnostne prakse regeneracije bi bilo mogoče razvijati na konkretnih lokacijah.
Park Ojstro: prostor, kjer je mogoče opazovati čas
Park Ojstro smo kot eno od raziskovalnih lokacij izbrali ker je regeneraciji tam mogoče pustiti čas. Regeneracija prostora ni nujno trenutek, ko zasadimo določeno število dreves in projekt razglasimo za končan. Procesi v tleh potekajo skozi stoletja. Včasih je zato pomembnejše od vprašanja, kaj bomo tukaj naredili, vprašanje, kaj se tukaj že dogaja in kaj bi se lahko zgodilo, če bi določenim procesom omogočili nadaljevanje. Prav časovna dimenzija odpira možnost raziskovanja mikoremediacije na območju parka – uporabe gob in njihovih presnovnih procesov pri počasni regeneraciji onesnaženih tal.
Sprehodi: načini branja okolja
V času sodelovanja smo se na treh raziskovalnih sprehodih podrobneje seznanjali z zasavsko krajino in deležniki na pordočju kulture, upravljanja in okolja ter zbirali vzorce tal in gob, ki bodo služili analizi bioloških procesov v tleh in prisotnosti težkih kovin v organskem materialu.
Portret tal: kromatografija tal
Na prvem sprehodu smo na različnih mestih v parku Ojstro skupaj nabirali vzorce tal. Iz njih nastajajo kromatogrami po metodi, ki jo pri svojem delu razvija in uporablja umetnica, raziskovalka in dolgoletna Kraterjeva sodelavka Debra Solomon.
Kromatografija tal je vizualni podatkovni format in način primerjalnega opazovanja tal. Kromatogram ni slika, iz katere bi lahko neposredno »prebrali« kemijsko sestavo zemlje, temveč radialni zapis odnosov organske in neorganske snovi, ki nastane zaradi različnega gibanja sestavin talnega izvlečka skozi papir. V razporeditvi con, barv, prehodov, kanalov in robov beremo značilnosti, povezane z mineralnim in organskim delom tal, stopnjo razgradnje organske snovi, prezračenostjo ter dejavnostjo talnega življenja. Kromatografija tal pokaže koncentracijo “živega sveta”, katera spremeni dojemanje “onesnaženosti”. Vidimo namreč tla, kot živa, in samo-regenerativna.
Pomembno pa je, da kromatografija tal nima iste funkcije kot laboratorijska kemijska analiza. Ne pove nam, kolikšna je koncentracija svinca, kadmija ali drugega elementa.Njena vrednost je drugje: metoda je dostopna, ponovljiva in omogoča izdelavo vizualnega arhiva, skozi katerega lahko med seboj primerjamo prisotnost organske snovi v tleh.
Za naše raziskovanje je zanimivo prav to dvojno stanje kromatograma. Je hkrati podatek in podoba. Ne ponuja dokončne diagnoze, ampak odpira način gledanja, pri katerem tla niso več homogena rjava masa pod našimi nogami. Pokažejo se kot kompleksen preplet mineralnih, organskih in bioloških procesov.
Če kromatograma položimo poleg fotografije lokacije, laboratorijske analize ali zapisa o vegetaciji se lahko vprašamo: kaj se med temi podobami ujema in kaj ne? Kaj se spreminja? In kaj bi bilo smiselno na istem mestu ponovno pogledati čez leto ali dve?
UV-sprehod: fluorescenca kot metoda opazovanja
Ponoči smo se odpravili v gozd in gobe iskali s pomočjo ultravijolične svetlobe. Tema pri tem ni zgolj kulisa. V temi lahko UV-svetloba močno poveča kontrast med posameznimi glivnimi strukturami in njihovim okoljem. Ko običajno vidno svetlobo zamenja UV-svetloba, se spremeni način, kako se predmeti ločujejo od okolice. Nekatere snovi v glivah absorbirajo ultravijolično sevanje in del energije ponovno oddajo kot vidno svetlobo. V temi lahko UV-svetloba močno poveča kontrast med posameznimi glivnimi strukturami in njihovim okoljem. Drobni trosnjaki in deli gob, ki se pri dnevni svetlobi vizualno izgubijo med listjem, lesom, mahom in prstjo, lahko nenadoma izstopijo iz podlage. Zaradi tega je mogoče opaziti tudi zelo majhne gobe, ki bi jih pri običajnem sprehodu zlahka spregledali. UV-svetloba preuredi vidno polje: nekatere stvari poudari, druge potisne v ozadje.
Takšen sprehod pomaga pri terenskem zaznavanju in popisovanju gliv, ki so na lokaciji dejansko prisotne. Nabrane in dokumentirane primerke je nato mogoče določiti ter pri izbranih vrstah nadalje raziskovati njihove lastnosti, med drugim potencial za akumulacijo posameznih kovin. Najprej vprašamo: kaj tukaj sploh raste. Šele nato, katere od prisotnih vrst imajo lastnosti, zaradi katerih bi bile zanimive za nadaljnje raziskave mikoremediacije. Različne vrste gob težke kovine kopičijo zelo različno, koncentracije pa so odvisne tako od vrste kot od geokemičnih in okoljskih pogojev lokacije.
Druga estetika narave vs stereotipi podobe narave
Oba sprehoda imata še eno skupno lastnost. Udeležence povabita, da prostor za nekaj časa gledajo skozi nekaj, česar s prostim očesom običajno ne vidimo. Pri kromatografiji je to notranja struktura tal, prevedena v vizualne podobe. Pri nočnem sprehodu je to gozd, ki ga UV-svetloba iztrga iz običajnega pogleda. V obeh primerih metoda proizvede tudi drugačno estetiko narave, način, kako naravo vidimo, ki vpliva tudi na to, kaj smo v njej sposobni prepoznati. Park v mestu praviloma vrednotimo skozi pokošeno travo, urejene poti in razglede; kakovost gozda skozi njegovo zelenost; kakovost zemlje pa največkrat šele takrat, ko je z njo kaj narobe.
Kromatogram in ultravijolična svetloba pa začasno porušita takšne ustaljene poglede, ki so tudi precej stereotipni. V središče stopijo tla, micelij, kemični procesi, organizmi in razmerja, ki so sicer predvsem nevidna infrastruktura krajine. V tem smislu skupnostno raziskovanje ni samo način popularizacije že obstoječega znanja. Je vaja v drugačnem zaznavanju, ki lahko ima tudi konkretne posledice pri izbiri regenerativnih posegov v okolje.
Kdo proizvaja znanja o prostoru: kultura je veliko več kot PR za znanost
Naloga eko-kulturnih praks, kot so prakse kolektiva Krater v takšnem projektu ni, da znanstveno ugotovitev naredijo nekoliko razumljivejšo ali bolj privlačno za javnost. To kulturo reducira na komunikacijsko službo znanosti. Njena moč je drugje: predvsem preseganju same delitve med naravo in kulturo ter ustvarjanju situacij, v katerih se različni načini opazovanja in proizvajanja znanja srečajo že med samim raziskovanjem. Kdo opazuje? Kdo vzorči? Kaj sploh štejemo za podatek? Zakaj določene spremembe prostora opazimo, drugih pa ne? In kako se spremeni odnos do zemlje, če jo poznamo ne samo kot lastniško parcelo, razvojno območje ali kategorijo v prostorskem načrtu, temveč kot materialni sistem odnosov, katerega del smo tudi sami?
Zato skupnostni sprehod tukaj ni dodatek k »pravi« raziskavi. Je eden od njenih metodoloških pristopov. Enako velja za prostorsko načrtovanje regeneracije. Ne gre za pragmatično vprašanje, katere rastline posaditi na onesnaženo zemljišče. Drevo vedno nekaj naredi tudi prostoru: ustvari senco, zapre ali odpre pogled, spremeni smer hoje, oblikuje rob, prostor srečevanja ali prostor umika. Ekološko vprašanje je zato vedno tudi prostorsko, kulturno in družbeno vprašanje. Regeneracijo zato skozi sodelovanje med kolektivom Krater in RRA Zasavje razumemo kot kraj dolgotrajnega skupnega raziskovanja: prostor, kjer lahko spremembe v tleh spremljamo skozi čas, kjer lokalne vrste postajajo izhodišče za nove podatke o okolju in kjer se ob regeneraciji prostora postopoma obnavlja tudi sposobnost skupnosti, da svoje okolje bere in vzdržuje.
Projekt Krater model: prakse v kulturi za ekološko regeneracijo mesta, sofinancira Ministrstvo za kulturo iz Sklada za podnebne spremembe.
Foto: Amadeja Smrekar, Kolektiv Krater
Kaj je Krater?
Krater: večkrat nagrajen meddisciplinarni kolektiv iz gradbene jame za Bežigradom
Krater je ljubljanski meddisciplinarni kolektiv, ki vprašanje urbane narave prestavlja iz domene klasičnega vzdrževanja v polje oblikovanja, kritičnih prostorskih praks, ekologije, prava, mikrobiologije, ustvarjalnega in skupnostnega delovanja. Tak pristop je bil večkrat prepoznan tudi doma in v tujini. Krater je leta 2023 prejel Plečnikovo medaljo za javni prostor za projekt Krater, tipologija mestne divjine, leta 2022 je bil finalist nagrad New European Bauhaus v kategoriji Reconnecting with Nature, istega leta pa se je uvrstil tudi v ožji izbor Evropske nagrade za urbani javni prostor. Leta 2025 mu je mednarodna žirija Landezine International Landscape Award – LILA podelila posebno omembo, v konkurenci več kot 300 projektov.
Primer dela kolektiva Krater je projekt Obrt vseživosti. Projekt je med prostorom Kraterja in Muzejem za arhitekturo in oblikovanje vzpostavil mrežo 18 biodiverzitetnih parcel, skupaj približno 30.000 kvadratnih metrov javnih zelenih površin. Namesto da bi posamezne parcele obravnaval kot izolirane koščke mestnega zelenja, jih projekt povezuje v potencialni ekološki koridor ter preizkuša drugačne režime košnje, presajanje vrstno bogatih zemljin in načine večvrstnega skrbništva. Prav v tem je Kraterjev pristop poseben: biodiverziteta ni razumljena kot nekaj, kar je mogoče »namestiti« v mesto z enim posegom, temveč kot odnos, ki ga je treba skozi čas skupnostno vzdrževati. Posamezna parcela tako postane izhodišče za povezovanje večjih ekoloških sistemov, hkrati pa tudi prostor, kjer lahko prebivalci, institucije in upravljavci vadijo skupnostno skrb za okolje.
Kako raziskovati in razumeti tla, ne da bi jih že v izhodišču reducirali na tehnični problem, ki ga je treba izmeriti, sanirati in upravljati? In ali je mogoče znanstveno metodo odpreti tako, da skupnost vanjo ne vstopi šele na koncu, ko so meritve opravljene in rešitve že določene, temveč sodeluje pri samem premisleku – z deljenjem izkušenj, zastavljanjem vprašanj, opazovanjem prostora in zbiranjem podatkov?
S takšnimi izhodišči je kolektiv Krater v okviru projekta Krater model: prakse v kulturi za ekološko regeneracijo mesta pristopil k raziskovanju Zasavja v sodelovanju z Regionalno razvojno agencijo Zasavje. Sodelovanje je povezalo prakse, ki se pri običajnem upravljanju prostora pogosto znajdejo vsaka na svoji strani: kulturno, znanstveno in skupnostno delo, okoljske znanosti, regionalni razvoj ter prostorsko načrtovanje.
V ospredju tako ni bilo zgolj vprašanje, kako regenerirati okolje, ampak tudi, kakšne oblike skupnosti lahko takšni procesi proizvedejo. Katere metode sobivanja omogočajo, da ekološka obnova ni nekaj, kar se dogaja namesto prebivalcev, temveč dejavnost, skozi katero ti na novo vzpostavljajo odnos do prostora, ekologije tal in drugih živih bitij?
Izhodišče povezave med Kolektivom Krater in RRA je zato: ekologija regije se ne konča na robu parcele ali občine. Voda, tla, podtalje, micelij, rastline in onesnažila administrativnih meja ne poznajo. Zasavje je zato smiselno brati kot povezano območje, katerega današnje ekološke razmere so nastajale skozi geologijo, rudarjenje, industrializacijo, urbanizacijo, opuščanje proizvodnih območij in njihovo poznejše zaraščanje. Tak pogled tudi pokaže razliko med ekologijo in administrativnim opisom prostora. Zemljišče mikrobiolog, fotografinja, mikologinja, eko-socialna oblikovalka, arhitektka berejo zemljevid potencialov skupnostnega vzdrževanja, izjemne prostorske atmosfere in kadre, sestavo tal, glivne združbe, prisotnost vode, organsko snov, sukcesijo rastlin in sledi nekdanjih rab.
Kaj pravzaprav pomeni, da so tla onesnažena?
V Zasavju se ob takšnem raziskovanju skoraj neizogibno pojavi vprašanje onesnaženosti. Toda prav pojem je treba nekoliko razpreti. Beseda pogosto deluje kot dokončna oznaka prostora: onesnaženo ali neonesnaženo, varno ali nevarno. Tla pa so precej manj stabilen sistem. Pri težkih kovinah ni pomembna samo njihova skupna koncentracija, temveč tudi oblika, v kateri so vezane, lastnosti tal in pogoji, v katerih lahko postanejo bolj ali manj mobilne. Sprememba pH lahko spremeni njihovo dostopnost organizmom. Tla se medtem nenehno spreminjajo: zaradi padavin, rastlin, gliv, razkrajanja organske snovi in povsem vsakdanjih človeških posegov. Vprašanje zato ni samo, kaj je v zemlji, ampak tudi, v kakšnih odnosih se to, kar je v njej, nahaja in kako se lahko ti odnosi skozi čas spremenijo. Namesto da bi raziskava zgolj ponovila že utrjeno predstavo o postindustrijskem Zasavju kot onesnaženem prostoru, nas zanima, kakšne skupnostne prakse regeneracije bi bilo mogoče razvijati na konkretnih lokacijah.
Park Ojstro: prostor, kjer je mogoče opazovati čas
Park Ojstro smo kot eno od raziskovalnih lokacij izbrali ker je regeneraciji tam mogoče pustiti čas. Regeneracija prostora ni nujno trenutek, ko zasadimo določeno število dreves in projekt razglasimo za končan. Procesi v tleh potekajo skozi stoletja. Včasih je zato pomembnejše od vprašanja, kaj bomo tukaj naredili, vprašanje, kaj se tukaj že dogaja in kaj bi se lahko zgodilo, če bi določenim procesom omogočili nadaljevanje. Prav časovna dimenzija odpira možnost raziskovanja mikoremediacije na območju parka – uporabe gob in njihovih presnovnih procesov pri počasni regeneraciji onesnaženih tal.
Sprehodi: načini branja okolja
V času sodelovanja smo se na treh raziskovalnih sprehodih podrobneje seznanjali z zasavsko krajino in deležniki na pordočju kulture, upravljanja in okolja ter zbirali vzorce tal in gob, ki bodo služili analizi bioloških procesov v tleh in prisotnosti težkih kovin v organskem materialu.
Portret tal: kromatografija tal
Na prvem sprehodu smo na različnih mestih v parku Ojstro skupaj nabirali vzorce tal. Iz njih nastajajo kromatogrami po metodi, ki jo pri svojem delu razvija in uporablja umetnica, raziskovalka in dolgoletna Kraterjeva sodelavka Debra Solomon.
Kromatografija tal je vizualni podatkovni format in način primerjalnega opazovanja tal. Kromatogram ni slika, iz katere bi lahko neposredno »prebrali« kemijsko sestavo zemlje, temveč radialni zapis odnosov organske in neorganske snovi, ki nastane zaradi različnega gibanja sestavin talnega izvlečka skozi papir. V razporeditvi con, barv, prehodov, kanalov in robov beremo značilnosti, povezane z mineralnim in organskim delom tal, stopnjo razgradnje organske snovi, prezračenostjo ter dejavnostjo talnega življenja. Kromatografija tal pokaže koncentracijo “živega sveta”, katera spremeni dojemanje “onesnaženosti”. Vidimo namreč tla, kot živa, in samo-regenerativna.
Pomembno pa je, da kromatografija tal nima iste funkcije kot laboratorijska kemijska analiza. Ne pove nam, kolikšna je koncentracija svinca, kadmija ali drugega elementa.Njena vrednost je drugje: metoda je dostopna, ponovljiva in omogoča izdelavo vizualnega arhiva, skozi katerega lahko med seboj primerjamo prisotnost organske snovi v tleh.
Za naše raziskovanje je zanimivo prav to dvojno stanje kromatograma. Je hkrati podatek in podoba. Ne ponuja dokončne diagnoze, ampak odpira način gledanja, pri katerem tla niso več homogena rjava masa pod našimi nogami. Pokažejo se kot kompleksen preplet mineralnih, organskih in bioloških procesov.
Če kromatograma položimo poleg fotografije lokacije, laboratorijske analize ali zapisa o vegetaciji se lahko vprašamo: kaj se med temi podobami ujema in kaj ne? Kaj se spreminja? In kaj bi bilo smiselno na istem mestu ponovno pogledati čez leto ali dve?
UV-sprehod: fluorescenca kot metoda opazovanja
Ponoči smo se odpravili v gozd in gobe iskali s pomočjo ultravijolične svetlobe. Tema pri tem ni zgolj kulisa. V temi lahko UV-svetloba močno poveča kontrast med posameznimi glivnimi strukturami in njihovim okoljem. Ko običajno vidno svetlobo zamenja UV-svetloba, se spremeni način, kako se predmeti ločujejo od okolice. Nekatere snovi v glivah absorbirajo ultravijolično sevanje in del energije ponovno oddajo kot vidno svetlobo. V temi lahko UV-svetloba močno poveča kontrast med posameznimi glivnimi strukturami in njihovim okoljem. Drobni trosnjaki in deli gob, ki se pri dnevni svetlobi vizualno izgubijo med listjem, lesom, mahom in prstjo, lahko nenadoma izstopijo iz podlage. Zaradi tega je mogoče opaziti tudi zelo majhne gobe, ki bi jih pri običajnem sprehodu zlahka spregledali. UV-svetloba preuredi vidno polje: nekatere stvari poudari, druge potisne v ozadje.
Takšen sprehod pomaga pri terenskem zaznavanju in popisovanju gliv, ki so na lokaciji dejansko prisotne. Nabrane in dokumentirane primerke je nato mogoče določiti ter pri izbranih vrstah nadalje raziskovati njihove lastnosti, med drugim potencial za akumulacijo posameznih kovin. Najprej vprašamo: kaj tukaj sploh raste. Šele nato, katere od prisotnih vrst imajo lastnosti, zaradi katerih bi bile zanimive za nadaljnje raziskave mikoremediacije. Različne vrste gob težke kovine kopičijo zelo različno, koncentracije pa so odvisne tako od vrste kot od geokemičnih in okoljskih pogojev lokacije.
Druga estetika narave vs stereotipi podobe narave
Oba sprehoda imata še eno skupno lastnost. Udeležence povabita, da prostor za nekaj časa gledajo skozi nekaj, česar s prostim očesom običajno ne vidimo. Pri kromatografiji je to notranja struktura tal, prevedena v vizualne podobe. Pri nočnem sprehodu je to gozd, ki ga UV-svetloba iztrga iz običajnega pogleda. V obeh primerih metoda proizvede tudi drugačno estetiko narave, način, kako naravo vidimo, ki vpliva tudi na to, kaj smo v njej sposobni prepoznati. Park v mestu praviloma vrednotimo skozi pokošeno travo, urejene poti in razglede; kakovost gozda skozi njegovo zelenost; kakovost zemlje pa največkrat šele takrat, ko je z njo kaj narobe.
Kromatogram in ultravijolična svetloba pa začasno porušita takšne ustaljene poglede, ki so tudi precej stereotipni. V središče stopijo tla, micelij, kemični procesi, organizmi in razmerja, ki so sicer predvsem nevidna infrastruktura krajine. V tem smislu skupnostno raziskovanje ni samo način popularizacije že obstoječega znanja. Je vaja v drugačnem zaznavanju, ki lahko ima tudi konkretne posledice pri izbiri regenerativnih posegov v okolje.
Kdo proizvaja znanja o prostoru: kultura je veliko več kot PR za znanost
Naloga eko-kulturnih praks, kot so prakse kolektiva Krater v takšnem projektu ni, da znanstveno ugotovitev naredijo nekoliko razumljivejšo ali bolj privlačno za javnost. To kulturo reducira na komunikacijsko službo znanosti. Njena moč je drugje: predvsem preseganju same delitve med naravo in kulturo ter ustvarjanju situacij, v katerih se različni načini opazovanja in proizvajanja znanja srečajo že med samim raziskovanjem. Kdo opazuje? Kdo vzorči? Kaj sploh štejemo za podatek? Zakaj določene spremembe prostora opazimo, drugih pa ne? In kako se spremeni odnos do zemlje, če jo poznamo ne samo kot lastniško parcelo, razvojno območje ali kategorijo v prostorskem načrtu, temveč kot materialni sistem odnosov, katerega del smo tudi sami?
Zato skupnostni sprehod tukaj ni dodatek k »pravi« raziskavi. Je eden od njenih metodoloških pristopov. Enako velja za prostorsko načrtovanje regeneracije. Ne gre za pragmatično vprašanje, katere rastline posaditi na onesnaženo zemljišče. Drevo vedno nekaj naredi tudi prostoru: ustvari senco, zapre ali odpre pogled, spremeni smer hoje, oblikuje rob, prostor srečevanja ali prostor umika. Ekološko vprašanje je zato vedno tudi prostorsko, kulturno in družbeno vprašanje. Regeneracijo zato skozi sodelovanje med kolektivom Krater in RRA Zasavje razumemo kot kraj dolgotrajnega skupnega raziskovanja: prostor, kjer lahko spremembe v tleh spremljamo skozi čas, kjer lokalne vrste postajajo izhodišče za nove podatke o okolju in kjer se ob regeneraciji prostora postopoma obnavlja tudi sposobnost skupnosti, da svoje okolje bere in vzdržuje.
Projekt Krater model: prakse v kulturi za ekološko regeneracijo mesta, sofinancira Ministrstvo za kulturo iz Sklada za podnebne spremembe.
Foto: Amadeja Smrekar, Kolektiv Krater
Kaj je Krater?
Krater: večkrat nagrajen meddisciplinarni kolektiv iz gradbene jame za Bežigradom
Krater je ljubljanski meddisciplinarni kolektiv, ki vprašanje urbane narave prestavlja iz domene klasičnega vzdrževanja v polje oblikovanja, kritičnih prostorskih praks, ekologije, prava, mikrobiologije, ustvarjalnega in skupnostnega delovanja. Tak pristop je bil večkrat prepoznan tudi doma in v tujini. Krater je leta 2023 prejel Plečnikovo medaljo za javni prostor za projekt Krater, tipologija mestne divjine, leta 2022 je bil finalist nagrad New European Bauhaus v kategoriji Reconnecting with Nature, istega leta pa se je uvrstil tudi v ožji izbor Evropske nagrade za urbani javni prostor. Leta 2025 mu je mednarodna žirija Landezine International Landscape Award – LILA podelila posebno omembo, v konkurenci več kot 300 projektov.
Primer dela kolektiva Krater je projekt Obrt vseživosti. Projekt je med prostorom Kraterja in Muzejem za arhitekturo in oblikovanje vzpostavil mrežo 18 biodiverzitetnih parcel, skupaj približno 30.000 kvadratnih metrov javnih zelenih površin. Namesto da bi posamezne parcele obravnaval kot izolirane koščke mestnega zelenja, jih projekt povezuje v potencialni ekološki koridor ter preizkuša drugačne režime košnje, presajanje vrstno bogatih zemljin in načine večvrstnega skrbništva. Prav v tem je Kraterjev pristop poseben: biodiverziteta ni razumljena kot nekaj, kar je mogoče »namestiti« v mesto z enim posegom, temveč kot odnos, ki ga je treba skozi čas skupnostno vzdrževati. Posamezna parcela tako postane izhodišče za povezovanje večjih ekoloških sistemov, hkrati pa tudi prostor, kjer lahko prebivalci, institucije in upravljavci vadijo skupnostno skrb za okolje.
